NEPOZABNIM LJUDEM!

Kako se sploh zahvališ nekomu, ki ti pomeni največ v življenju. Ta iskrica ti popestri najbolj kisle trenutke v življenju. Nasmehi, ki se ti prikradejo na lice in poživijo dan katerega ure so bile prej posute z najgostejšo meglo.

Svoje najbolj nepozabne trnutke sem doživle z vami. Nekateri so se mi vtisnili globje kot žig, ki se vije z najlepšega ljubezenskega pisma. Skupaj smo počele stvari,bolj nore in navihane kot bi kdorkoli pričakoval od nas. Nihče ni izvedel zanje! Vam to kaj pove? Zaupanje med nami je trdnejše in močnejše od železnega mosta, pa čeprav je to le tanka, občutljiva nit, ki jo je treba varovati vaskih viharjev. Ta nit je vsako sekundo močnejša in z vasko skrivnostjo trdnejša. Vsaka od vas ima svojo vrlino, nekaj je na vas, v vas. Ta posebnost vsake posebej in ta podobnost med nami vsemi nas je obdražala skupaj.

Lea! Naša blondinka! Tvoja odkritost je nekaj posebnega. Brez nje bi velikokrat naredila napačen korak. Najbrž se sploh ne zavedaš kako si mi pomagal, a vseeno hvala in oprosti za vse trenutke, ko so iz mojih ust prihajale grozne besede, ki niso bile namenjene tebi, a so poletele v tvojo smer.

Eva! Tvoja tiha narava v sebi skriva več naših skrivnosti in želj,kot jih bo kdorkoli prelil v svoj dnevnik. Velikokrat ostanem brez besed, ko le z enim pogledom izveš vse, kar sem hotela povedati. Tebi hvala za vse trenutke, ko si trpela moj jok na svoji rami in hvala zavse trenutke, ki si jih namenila za to da si poslušala moje javkanje.

Tjaša! Naša pridna šolarka. Brez tvoje pomoči bi bilomoje življenje prazno. A se še spomnih tistih dni, ki svajih preživeli zunaj, ko sva obrnili glavo za skoraj vsakim in še kom. Pogrešam te dn. Zdi se mi da si se spremenila, da si nekako mirnejša, a bom vedno prišla k tebi s stavkom:˝dej, poglej tegale!˝

Špela! Sonček naše druščine. S tabo ni nikoli dolgčas. Tvoje nore ideje pripeljejo do najboljših dogodivščin. Ti imaš vedno čas zame! Ti popestriš moje življenje s svetlobo, ki je ne bi moglo proizvesti 20 sonc.

Sanja! A sploh še oblečeš kaj drugega kot črno. Glej kupe je prost, a greva noter. Še stene vlaka se nama smejijo ko poslušajo najine pogovore v kupeju. Pol Brežic naju ima za nore in neniormalne, pa kaj potem, glavno da nisva normalni.